Le kaj sem premišljevala, ko si nisem privoščila dobrega orodja na vrtu, kajti dobro orodje ti da tisto veselje do dela. Pri nas je bilo tako, da smo komaj zgradili hišo in navajeni smo bili, da smo dvakrat premislili, kaj si bomo privoščili, ker je bilo treba šparati na vsakem koraku.

Ne, nismo imeli prihrankov, ker so vsi prihranki šli v hišo in tako smo živeli iz meseca v mesec. Ljudje nas niso videli tako, mislili so si, da imamo denar, midva z možem pa sva to stisko skrbno skrivala. Ne da nismo imeli za hrano in osnovne potrebščine, to smo imeli. Nismo pa imeli za druge stvari. 

Tako sem jaz prvo leto imela svoj vrt. Toliko, ko sem bila vesela, sem bila žalostna, ker si nisem mogla privoščiti orodja, da bi moje delo bilo lažje. Tako sem imela vso staro orodje in delo z njim je bilo zelo naporno. Uspelo mi je, tudi pridelki so bili lepi, edino kar je bilo, sem se res trudila. 

To razliko sem videla, ko sem si drugo leto lahko privoščila vso orodje, kar sem si želela. Kako lep občutek, imela sem več veselja, da sem šla delat na vrt, ker sem imela tako dobro orodje. 

Prav spominjam se, kako sem bila vesela nove motike, grablje, lopate … Nekdo bi rekel: » Te stvari pa bi si lahko privoščili!« Pa si nismo mogli, danes vemo, kakšen je občutek, ko si stvari ne moreš privoščiti, kajti veliko bolj ceniš, ko pride čas, ko lahko greš po vse to, kar si pred kratkim nisi mogel privoščiti. Meni osebno so ti občutki ostali za vedno in še danes sem hvaležna, da si lahko privoščim majhne stvari.