Bilo je nedeljo popolne, ko sem sedal na kavi v prijetni kavarni, ki je bila odmaknjena od mesta in razmišljala o Mido uri, ki bi jo imela. Predstavljala sem si, kako vozim svoj izbrani avtomobil, ki bi ga imela in kakšno stanovanje bi imela. Poleg vsega tega je bilo nekaj najlažjega to, da sem videla na svoji roki tudi Mido uro, ki je krasila mojo podobo.

Ko sem se popolnoma predala tem mislim, sem si prestavljala, kako je Mido zame nekaj preprostega, da si lahko privoščim. Prav tako je bilo nekaj zelo lahkega, da sem si lahko privoščila stanovanje ob morju. Ampak to stanovanje bi bilo V Miamiju. V resnici bi bilo stanovanje v Miamiju, lahko cenejše kakor pa stanovanje ali hiša v Sloveniji. Pa še lepše stanovanje bi bilo z mnogo boljšo opremo. Včasih se res vprašam, kdo je sestavljal standard pri nas. Plače so trikrat višje kakor pri nas. Hiše in stanovanja pa so pol cenejša, kakor pri nas in boljša. Morda se moram pa samo preseliti v Miami in bom lahko živela standard, ki si ga želim. Samo službo si moram najti in pa priskrbeti delovno vizum. Ta del bi znal biti malce kočljiv.

Vizualiziranje o tem, kako sem kupila stanovanje v Miamiju, sem vseeno nadaljevala. Poleg tega sem pa ob tem, ko sem se selila v novo stanovanje, že videla, kako imam na roki Mido uri, v drugi roki pa ključe od McLaren avtomobila. Marsikdo bi mi rekel, da je skromnost lepa čednost, ampak kljub temu da se s tem strinjam, pravim prej, da je biti ponosen na dosego izbranega življenjskega sloga nekaj zelo veličastnega. Naj bo vsaj zase ponosen na to, kaj ima in kaj si želi. Brez tega ne vem, kakšen je smisel življenja. In ja, res si želim, da bi imela Mido uro, ker so mi zelo všeč od prvega dne, ko sem slišala zanje.